Sunday, December 16, 2007

15th Airborne Cavallry




Dragi moji,

tokrat se vam vaš najljubši dopisnik javlja iz malo manj običajne in za to mogoče malo bolj zanimive lokacije. Nikoli ne boste uganili – sem namreč na sedežu 2C ob prehodu, natančno pred čokoladno stevardeso v rdečem krilcu in z dreadi v majhnem Canadairu, ki leti proti New Yorku. Zapuščam Chicago, kjer sem prebil dva tedna učeč se novih stvari in spoznavajoč nove prijatelje.

Jutro je lahko tudi tako: vedel sem, da se je premišljeni večerni načrt o pripravi vseh potrebnih pritiklin v pravem vrstnem redu in v pravi torbah izjalovil tisti trenutek, ko me je zbudil telefonski klic.
Telefonski klic?
Od kod, zakaj, kako, saj sem vendar navil budilko na Nokiji, pa sobni radio sem nastavil na tri minute kasneje? Da nisem slučajno zaspal??? Uradni glas receptorke mi mimogrede zaželi dobro jutro in mi sporoči, da je moj voznik limuzine že prišel, pol ure prej zaradi novozapadlega snega, in da naj se skibam dol ASAP. Ojoj, sneg? Kaj pa zajtrk? Ta ima pri meni prednost. Hm, no, pa smo tam. Ni prvič, da mi sneg prekriža načrte s potjo na letališče. Momljajoče obljubim, da pridem dol v petnajstih minutah, in v tistem trenutku še celo resno mislim.

Akcija! Najprej brivnik, pa pakiranje preostalih pritiklin, vmes piska budilka (ojej sostanovalci še spijo), mikrovaloviranje supersladkih muslijev z mlekom, vmes začne na ves glas igrati radio (jamadona no!), last minute check in že sem v pritličju. Stroga teta za pultom me premeri od peta do glave (no, od prsi navzgor pa res). Dobro se upira mojemu best six-o-clock smile. Ura je pol sedmih, ko se mi posveti, da bi moral ob šestih poklicati še Hrvoja, ki naj bi me spremljal do letališča in rental avto za naslednji teden. HOOVER DAM! Teta seveda ohrani svoj jekleno brezbrižen pogled. Kaj pravzaprav tale mulc sploh hoče. Ravno, ko se mi pripelje misel, da moram v bistvu čim prej poklicati Hrvoja, se ta prismeje izza vogala. Na srečo se je zbudil sam. Plačam hotel in se spokava v črno limuzino. Zunaj je res sneg; kakih 7 mm ga je že zapadlo, in pred nami je pet plugov, po krpansko otovorjenih s soljo. No, mislim da vseeno morda ne bo hudega. Na poti zgrešimo avto, ki ga divje zanaša, za slab meter. Na letališču sem dve uri pred letom – če to ni luksuz? Vsekakor boljše, kot spanje v topli postelji.

Klasična rutina na letališču, le da je tokrat treba sezuti tudi čevlje, ker jih hočejo 3d poskenirati al kaj. Vsekakor učinkovita posadka, katere glavna jutranja zabava je zbijanje šal na račun drug drugega. Mogoče bi lahko malce pomagali s plastičnimi škatlami, ki so se nakopičile na koncu skenerja prtljage? Potem pride na vrsto knjigarna, kar je vsekakor najljubši kotiček v vsakem letališču. Zatopim se v knjigo o Geraldu Fordu, ki je prevzel predsedništvo po Nixonu. Kdo bi si mislil, knjiga povsem razblini vtis o njem kot o prijaznem tepčku. Končno kupim plastenko sladkane vode ("no juice added" – all we ever wanted!) in pujsnem proti check-inu. Čez kakih deset minut pride za mano misel, da za svoj dvajsetdolarski bankovec nisem prejel drobiža. Dvajset dolarjev pa ta voda ni vredna – hop nazaj, skupaj s črnimi mislimi in brnečimi možgani, ki snujejo Načrt, Kako Prepričati Prodajalko, ki je Ravno Vtaknila Osemnajst Dolarjev v Žep, da Jih Da Nazaj. Pridem v knjigarno. Vrsta. Potrpežljivo čakam, da punca počaaaasi prešteje vsak bankovec in ga vrne kupcu. A njemu pa ja, a? Se bova že še zmenila! Pridem na vrsto in ujame moj pogled (LaserSharp Industrial SteelGrade CuttingEdge™). Brez besed mi našteje osemnajst bankovcev. Lej si ga zlomka! Torej, ahem, "Thank you VERY much!" in se obrnem na petah. Oh boy, my eighteen bucks!!! IT'S PARTY TIME!!!!

Letalo so malo prej že malo špohtljali, zdaj pa se ga stric v dvigalki loti pošteno. De-icing procedure. Z ogromno cevjo brizga po njem, najprej belo paro, nato rožnato tekočino, po krilih pa še zeleno zadevo, ki se toči kot med. Poskenirajo naše boarding passe in odpujsamo skozi veter in mraz proti malemu letalcu. Vzletimo brez težav, stevardesa Rita nam demonstrira varnostne ukrepe. Prvič vidim, kako stevardesa hkrati govori po mikrofonu o privezovanju in maha z brošuricami, maskami in pasovi. Kinky! Čez nekaj časa pride naokrog s pijačo. Nima nič kofeinskega, zato izberem All Natural Minute Maid Cranberry. Seveda takoj zagrabi taveliko šaflo in mi hoče nasuti led. No Ice, Please, We're European! Ne morem si pomagati:
Jaz: "Where did you get the ice?"
Rita: "What was that?"
Jaz: "The ice. Where did you get it?"
Rita: "What do you mean?"
Jaz: "Didn't we just go through a de-icing procedure? How did you manage to hide away some?"
Rita: 21, 22, 23… "BWAHAHAHAHA!"

Ravno pristajamo, JFK here I come!
Pa recite če leteti ni lepo.

2 comments:

Anonymous said...

Tale Air Cavallry bol zgleda kot Erste Panzer Division...brute force, preko vode do slobode. Ce ti je uspel se americko stevardeso sarmirat, je vse jasno. That's my boy.

Zdaj pa cakamo zadje porocilo o padcu Njujorka...to bo stala.

Anonymous said...

he he, tale z ledom je kul:-). sej je hitro dojela:-)
jaz komi čakam, da grem letet. še 13 dni:-).