Učitelji

K današnjemu razmišljanju me je spodbudil zapis Hirkani o radovednosti in o tem, kako jo zadovoljiti. Ohranjati. Spodbujati. Lastno in tujo. Kako deliti znanje in vprašanja z drugimi, kar je srž in smisel sploh vseh javnih nastopov (celo javna kaznovanja v srednjem veku so imela globok didatičen pomen :) ) Kako predavati?

Zakaj so učenci, študenti, slušatelji med in po predavanju večinoma tiho? Zakaj se nihče ne upa vprašati, da bi izvedel več? Tudi sam sem razmišljal o tem - pri nas je (bil?) šolski sistem tako naravnan, da si pisal po nareku in delal tisto, kar je turšica rekla. (V sedmem razredu so mojim staršem na roditeljskem sestanku rekli, da v šoli "kar nekaj vprašam" in da naj se malo pogovorijo z mano, da pač ne bi tega več počel.)

Zakaj?

1. Na predavanja se ne pripravim. Če se ne pripravim, ne vem, kaj od predavanja želim izvedeti ali kaj bi lahko in moral izvedeti. V ZDA študent za vsak predmet dobi v roke predpisan učni program, ki poleg splošne navedbe šolskih knjig vsebuje tudi podroben urnik tem, ki se bodo na posameznem predavanju (z datumi!) obravnavale, ter natančen spisek predpisanih beril za vsako predavanje. Znanstveni in strokovni članki ter poglavja v knjigah. Vsa literatura je sfotokopirana in na voljo sorazmerno poceni v skriptarnici. Pravi delovni zvezek!
2. Sram me je, da bom vprašal kaj neumnega. Izpadel bi neveden pred predavateljem in pred slušatelji. To direktno sledi iz točke 1., sram pa izvira iz naše kolektivne zgodovine, kjer smo v šoli delali natančno to, kar so nam rekli, in je bila večina poskusov kreativnega razmišljanja uspešno zatrta. Družba sama šele leze iz miselnosti uravnilovke in spodbuja najbolj sposobne, da premikajo meje in potegnejo celotni voz s pozitivnim zgledom in tekmovalnostjo naprej.
   
3. Neprijetno mi je predavatelja spraviti v zadrego. Ta razlog je najbolj sprevržen. Zaradi tega "usmiljenja" ali "takta" se vzdržuje stanje, kjer podpovprečni predavatelji zapravljajo svoj in naš čas z brezveznimi predavanji. Mehanizem je preprost: nepripravljeni, nevedni ali preprosto neprikladni predavatelji vzdržujejo nizek nivo predavanj, saj nimajo nobenega vzora, standarda in ne ideje, kako svoja predavanja izboljšati, posledično pa tudi ne želje, volje ali energije.
   
4. Predavatelju se nočem zameriti. Ta dvojček gornje trditve je še strašnejši, saj ima elemente izsiljevanja. Kolikokrat sem poslušal profesorjeva predavanja samo zato, ker sem vedel, da bom, če ne bom fizično prisoten, sicer imel probleme pri izpitu?

Ob obilici stvari, ki zahtevajo naš čas, se moramo zavesti, da je ta predragocen, da bi ga kot slušatelji trošili na mlačno zanimivih predavanjih ali za kartanje v zadnji vrsti. Kot predavatelji pa moramo zavreči cinične predsodke tipa "za koga je, dobro je" in "da bi oni mene kaj vprašali?" in stremeti k bistvu, zaradi katerega sploh predavamo: ne zato, da bi drugim pokazali, kako pomembni/dobri smo, ampak, da bi nekomu drugemu pomagali razumeti nekaj novega. To je velika odgovornost, zato se moramo pripraviti po najboljših močeh, narediti predavanja odprtega tipa (z vprašanji, vgrajenimi v predavanje) in z novimi podatki in svežimi, zanimivimi informacijami.

O načinu predavanja in sploh o vsem, kar vas na poti lahko doleti, piše Richard M. Reis v svoji knjigi Tomorrow's Professor, ki ima tudi svojo skupnost in pripadajoč blog, rezultat partnerstva med MIT in Stanfordom. Zelo priporočam!

Za zaključek pa še nekaj o inštitutu "zadnjega predavanja", kot ga poznajo na Carnegie-Mellon University. Kaj bi povedal, če bi to bilo tvoje zadnje predavanje sploh? Kaj je bistvo, najpomembnejše, kar bi si želel, da ostane za teboj? Takole je povedal Prof. Randy Pausch.
Srečno!