Merry Happy 2008!

Dragi moji,

Za prve minute novega leta vam pošiljam razglednico - zgodbo v slikah iz daljnje dežele. Božiček je napregel sani, nakrmil jelenčke, naložil darica za pridne otroke in že hiti preko sveta -

Čez Evropo - kot bi trenil!



Prek Avstralije - v hipu!



Ameriške otroke obdaruje v trenutku!



In končno, po dolgem dnevu, se lahko sprosti doma.
Tu ga čaka novoletna jelka, in pod njo - darilca!
Zanj! Le kdo mu jih je prinesel?



Tudi tisti, ki darujejo, so veseli daru. V novem letu opazimo njihov dar, in jim dajmo vedeti, da nam to nekaj pomeni. To je najlepše darilo, ki ga lahko damo v zahvalo.

Srečno novo leto, prijatelji!

Povsem leteci Pegaz

(c) HTC.com

Uspelo mi je!
Moj novi potovalni pripomocek, cisto sveze skoteni elektronski gremlincek TyTN II, se je postavil na noge in prvic razprostrl krilca. Zdaj lahko virtualno pisem berem iscem zivim tudi, ko nisem za repato masino.

Zdaj imam pa res krila!

15th Airborne Cavallry

Dragi moji,

tokrat se vam vaš najljubši dopisnik javlja iz malo manj običajne in za to mogoče malo bolj zanimive lokacije. Nikoli ne boste uganili – sem namreč na sedežu 2C ob prehodu, natančno pred čokoladno stevardeso v rdečem krilcu in z dreadi v majhnem Canadairu, ki leti proti New Yorku. Zapuščam Chicago, kjer sem prebil dva tedna učeč se novih stvari in spoznavajoč nove prijatelje.

Jutro je lahko tudi tako: vedel sem, da se je premišljeni večerni načrt o pripravi vseh potrebnih pritiklin v pravem vrstnem redu in v pravi torbah izjalovil tisti trenutek, ko me je zbudil telefonski klic.
Telefonski klic?
Od kod, zakaj, kako, saj sem vendar navil budilko na Nokiji, pa sobni radio sem nastavil na tri minute kasneje? Da nisem slučajno zaspal??? Uradni glas receptorke mi mimogrede zaželi dobro jutro in mi sporoči, da je moj voznik limuzine že prišel, pol ure prej zaradi novozapadlega snega, in da naj se skibam dol ASAP. Ojoj, sneg? Kaj pa zajtrk? Ta ima pri meni prednost. Hm, no, pa smo tam. Ni prvič, da mi sneg prekriža načrte s potjo na letališče. Momljajoče obljubim, da pridem dol v petnajstih minutah, in v tistem trenutku še celo resno mislim.

Akcija! Najprej brivnik, pa pakiranje preostalih pritiklin, vmes piska budilka (ojej sostanovalci še spijo), mikrovaloviranje supersladkih muslijev z mlekom, vmes začne na ves glas igrati radio (jamadona no!), last minute check in že sem v pritličju. Stroga teta za pultom me premeri od peta do glave (no, od prsi navzgor pa res). Dobro se upira mojemu best six-o-clock smile. Ura je pol sedmih, ko se mi posveti, da bi moral ob šestih poklicati še Hrvoja, ki naj bi me spremljal do letališča in rental avto za naslednji teden. HOOVER DAM! Teta seveda ohrani svoj jekleno brezbrižen pogled. Kaj pravzaprav tale mulc sploh hoče. Ravno, ko se mi pripelje misel, da moram v bistvu čim prej poklicati Hrvoja, se ta prismeje izza vogala. Na srečo se je zbudil sam. Plačam hotel in se spokava v črno limuzino. Zunaj je res sneg; kakih 7 mm ga je že zapadlo, in pred nami je pet plugov, po krpansko otovorjenih s soljo. No, mislim da vseeno morda ne bo hudega. Na poti zgrešimo avto, ki ga divje zanaša, za slab meter. Na letališču sem dve uri pred letom – če to ni luksuz? Vsekakor boljše, kot spanje v topli postelji.

Klasična rutina na letališču, le da je tokrat treba sezuti tudi čevlje, ker jih hočejo 3d poskenirati al kaj. Vsekakor učinkovita posadka, katere glavna jutranja zabava je zbijanje šal na račun drug drugega. Mogoče bi lahko malce pomagali s plastičnimi škatlami, ki so se nakopičile na koncu skenerja prtljage? Potem pride na vrsto knjigarna, kar je vsekakor najljubši kotiček v vsakem letališču. Zatopim se v knjigo o Geraldu Fordu, ki je prevzel predsedništvo po Nixonu. Kdo bi si mislil, knjiga povsem razblini vtis o njem kot o prijaznem tepčku. Končno kupim plastenko sladkane vode ("no juice added" – all we ever wanted!) in pujsnem proti check-inu. Čez kakih deset minut pride za mano misel, da za svoj dvajsetdolarski bankovec nisem prejel drobiža. Dvajset dolarjev pa ta voda ni vredna – hop nazaj, skupaj s črnimi mislimi in brnečimi možgani, ki snujejo Načrt, Kako Prepričati Prodajalko, ki je Ravno Vtaknila Osemnajst Dolarjev v Žep, da Jih Da Nazaj. Pridem v knjigarno. Vrsta. Potrpežljivo čakam, da punca počaaaasi prešteje vsak bankovec in ga vrne kupcu. A njemu pa ja, a? Se bova že še zmenila! Pridem na vrsto in ujame moj pogled (LaserSharp Industrial SteelGrade CuttingEdge™). Brez besed mi našteje osemnajst bankovcev. Lej si ga zlomka! Torej, ahem, "Thank you VERY much!" in se obrnem na petah. Oh boy, my eighteen bucks!!! IT'S PARTY TIME!!!!

Letalo so malo prej že malo špohtljali, zdaj pa se ga stric v dvigalki loti pošteno. De-icing procedure. Z ogromno cevjo brizga po njem, najprej belo paro, nato rožnato tekočino, po krilih pa še zeleno zadevo, ki se toči kot med. Poskenirajo naše boarding passe in odpujsamo skozi veter in mraz proti malemu letalcu. Vzletimo brez težav, stevardesa Rita nam demonstrira varnostne ukrepe. Prvič vidim, kako stevardesa hkrati govori po mikrofonu o privezovanju in maha z brošuricami, maskami in pasovi. Kinky! Čez nekaj časa pride naokrog s pijačo. Nima nič kofeinskega, zato izberem All Natural Minute Maid Cranberry. Seveda takoj zagrabi taveliko šaflo in mi hoče nasuti led. No Ice, Please, We're European! Ne morem si pomagati:
Jaz: "Where did you get the ice?"
Rita: "What was that?"
Jaz: "The ice. Where did you get it?"
Rita: "What do you mean?"
Jaz: "Didn't we just go through a de-icing procedure? How did you manage to hide away some?"
Rita: 21, 22, 23… "BWAHAHAHAHA!"

Ravno pristajamo, JFK here I come!
Pa recite če leteti ni lepo.

Miklavz!!!

Danes zjutraj me je v elektronskem nabiralniku cakalo pismo. Nikoli ne uganete - pisal mi je Miklavz!! (OK, mogoce ste uganili, ker je bil naslov malce prevec razkrivajoc). HEJJJJ!!! Kako sem se ga razveselil! Pravi, da sem bil priden! In dobil bom darila! Pise mi takole:

Spostovani Andrej,

na zalost sem grozno zaseden tu v Sloveniji, kjer je cel kup zelo pridnih otrok in visokih rdecelasih deklet. Zato ne bom imel casa priti v Ameriko in ti nabasati nogavico z pomarancami in cokoladnimi bonboni. Zato te prosim, da to naredis ti namesto mene. Kupi cel kup sladkarij, jih poskrij po svoji sobi in se jutri zbudi in v prijetnem presenecenju pohrustaj vse kar vidis. Ker si bil res res priden.

Tvoj Miklavz

Res je, tudi v Ameriki nosi Miklavz. Ce ne drugega, nosi pisma. Elektronska, kot se danasnjemu casu spodobi. Tudi darila so elektronska. Lahko si jih kar sam poisces z Googlom in preko neta posnames na trdi disk.

Edino, kar ni elektronsko, je razlog, zaradi katerega dobis pismo.
Ta najbolj steje.

Hvala, Miklavz!

Twilight Zone

MAY I HAVE YOUR ATTENTION, PLEASE!
MAY I HAVE YOUR ATTENTION, PLEASE!

A FIRE INCIDENT HAS BEEN REPORTED IN ANOTHER AREA OF THE BULDING. WHILE THIS REPORT HAS BEEN VERIFIED, THE BUILDING MANAGER REQUESTS THAT YOU REMAIN ALERT AND AWAIT FURTHER INSTRUCTIONS.
THE ELEVATORS WILL BE TEMPORARILY OUT OF SERVICE.
PLEASE REMAIN IN YOUR PRESENT LOCATION.
YOU WILL BE ADVISED WHEN THE INCIDENT HAS BEEN CLEARED AND ELEVATORS HAVE RESUMED NORMAL SERVICE.
---
It doesn't get much spookier. Chicago. Sneg. Sedem ur premika. Črn Lincoln s črnim usnjem in črnim livriranim šoferjem.



Ogromen raziskovalni kompleks, do katerega ne vodi javni prevoz. Oboroženi stražarji. "Hotel" znotraj kompleksa, do katerega je četrt ure vožnje.



Soba 439B, prazna, kot je prazen hotel. Veter samotno žvižga okoli oken.



Samotna parkirišča. Neskončni hodniki.
Miller's Crossing, Joel & Ethan Coen.



Funkcionalna oprema iz nedoločljivih devetdesetih. Zmrznjena hrana v hladilniku.



Košara s sadjem, zavita v celofan na mizi v dnevni sobi, ki si jo delijo stanovalci štirih sob.



In ta #%$&/"& kričeči zvočnik v stanovanju, ki ponavlja zgornje sporočilo v nedogled. Požarni alarm ob pol štirih zjutraj.

Seveda ne grem ven iz sobe. Na hodniku slišim glasove: tri punce, otovorjene z vso svojo lastnino, izginjajo na koncu hodnika. Še so ljudje! Nisem sam! Za trenutek pomislim, da bi spokal vsaj računalnik in dokumente in se odpravil v pritličje, Na toplo čokolado, če so nas že zbudili ob pol štirih. Vendar ne - vem, kako se to konča, ko enkrat zapustiš stavbo, ne smeš več noter, dokler gasilski poveljnik ne podpiše, da je požar pogašen. In to lahko traja, med tem, ko stojiš na minus deset in ti ušesa počasi polnijo snežinke. Smo sprobal in ni zabavno.

Računalniški sistem deluje, moj neptunček tudi, po brezžični povezavi se kot potoček pretakajo moje misli - včasih zastanejo v tolmunu zaradi padlega signala, drugič same odtavajo... Da bi vsaj ta zmešani zvočnik nehal...

Gasilski poveljnik je očitno prišel na sceno. Malo je porobantil, ampak kaj čmo, takla mamo, zmeri eni mulci kadejo u sekretu, ne? Deu je deu. Blebetaču iz zvočnika je pokazal, kaj iz rokava gleda. Mulce in mulke, ki so v kantini srebali vroč kakav, je nagnal nazaj spat. Sam sem se odločil, da je dost heca in da bi bila dobra ideja še malo odspat. Jutri je en delovni dan, pa čeprav v svoji sobi z mojim HP Neptunom.

No ha la paura.
Ni me stah, ker imam v hladilniku zmrznjeno kosilo. In seveda nabrušeno mikrovalovko.
Pa twilight zone gor al pa dol.
Sej smo u ameriki, ne?

It's all Spanish village to me!

... je reku Pegazov ata in si na ramo zavihtel ruzak.
Spet je čas za jemanje poti pod noge, letanje naokoli in spanje v tujih posteljah.
Bom vsaj pazil, da me ne bodo tuja vrata tudi bila po petah, ker to bi bila pa res že kriza. Ker pete bolijo, o ja, smo sprobal, sploh če so vrata kakšna druga kot iz Ikeje.

Šta da vam pričam kad sve znate. Ikeja me je posebej razočarala zadnjič, ko se mi je stranica ene super robustne (japajade) omare mal razčesnila med transportom domov. V prtljažniku Pegazmobila. Sem vozil kot po jajcih, majke mi! In zdaj je v močnih in zanesljivih rokah lokalnega mizarja. Šta sve Švedjanin ne izmisli da Slovenac sj*be.

In ker bom moral jutri že ob 4:50 poslušat pritožbe ene druge skandinavske iznajdbe in mirit ubogo rasplakano mi nokijo, je počas cajt, da se spokam v Spanćevo. OK, ruzak pride na vrsto takoj zjutraj. Obljubim, da če mi bo slučajno dolgčas in internet mil, se vam oglasim.

Do takrat (= do nedelje) pa paste na blogonijo in čekirajte vreme v Atenah. Baje bo lepo. Bajbaj!

Stop Pops 30

Včeraj je bil en lep večer. Nagnetli smo se na podstreho, v čarobno stanovanjce, nabrali dobre volje, umetniškega navdiha in posluha, in družno voščili eni novi klub memberici.



Ko te na vratih sprejme takle odbor, se najprej vprašaš, če je to slučajno Castle Anthrax. Seriously. Obviously.



"We were in the nick of time. You were in great peril."
"I don't think I was."
"Yes, you were. You were in terrible peril."

Malo smo imeli težav s konspiracijo, ker je bila tako globoka, da v bistvu do konca nismo vedli, al je hiša prava, kako prit noter, al bo un stric iz fleksarco psa na nas našuntal. No, ne samo, da je bila prava, dobili smo čisto prave sendviče, kraljevsko torto in tud izbran asortiman pijač.

Pojavil se je tudi veliki inkognito paparac, Dpop. Njega moram posebej omenit, in dodat, da se sploh nisem maščeval za tisto TF triatlonsko uganko, ki jo je udušil čist od začetka.



Za Nto smo pripravil torte in presenečenja in darilca in albumček z s kupom presenečenj.



Med lovljenjem kobacajev smo uspeli tudi nazdraviti in želeti
vs ves vese
najbl najbolš najboljoš

Tebi, Nta!


(na željo številnih bralcev (=> :) ) smo naredili nov, boljši golaž.)

"Look, let me go back in there and face the peril."
"No, it's too perilous."

Mrnjav

Muce bele, muce črne,
muce zlate in srebrne,
več ne smejo klepetati,
morajo takoj zaspati.
Zlato sonce gre za morje,
bele sanje čez obzorje,
sanje so velika skleda,
pol iz mleka, pol iz meda;
ko jim sanje zadišijo,
bele muce brž zaspijo
in za njimi tudi črne
in še zlate in srebrne.

Kajetan Kovič, Muce;
Maček Muri, 1975

Praviljon

Dragi moji,

V zadnjem času se je razvila precej ostra diskusija o očitno vroči temi, anonimnosti in komentiranju zapisov na javnih, pa vseeno precej zasebnih blogih. Čeprav bi pričakoval kak komentar od bolj izkušenih blogerjev, je očitno izzvala predvsem anonimne odgovore. Debata v komentarjih je šla za moje pojme predaleč, pogosto tudi čez meje dobrega okusa, zato bi želel diskusijo zaključiti in kot sklep povedati naslednje.

• Anonimnost in »anonimnost«

• Nekdo, ki svoje mnenje napiše in se pod svoj prispevek podpiše z imenom ali vzdevkom (kot npr. Baltazar, Esmić, 5rca ali Prpa), za moje pojme ni anonimen. Blogi delujejo pod različnimi platformami, zato ne moremo pričakovati, da se bodo vsi registrirali na naši ali celo imeli svoj blog. Anonimen je nekdo, ki pod svojim pisanjem ne pusti nikakršnega podpisa ali znaka, ki bi prispevek povezal s preteklimi ali prihodnjimi zapisi.

• Anonimni so torej dodatno skriti, za kar se sami odločijo. S tem se na mojem blogu odrečejo nekaterim pravicam, še posebej pravici do odgovora, pravici do neizbrisa zapisa in pravici do obzirne obravnave.

• Komentarji zadnjih dni, predvsem njihov nivo, mi je dal misliti. Kljub temu sem se odločil, da ohranim možnost komentiranja za vse. Žal bi mi namreč bilo, če bi z zaklepom bloga za neregistrirane po nepotrebnem izključil koga, ki bi lahko prispeval kakšno iskrivo domislico.

• V zadnjih nekaj postih sem opazil, da je prišlo do kar nekaj nesporazumov, zato jih želim tu pojasniti:

• Baltazar: moj komentar na blogu od Striti je letel na mojo prvo reakcijo na tvoje poste, ki je bila precej odklonilna, pa mi je vseeno služila za osebno rast – kot je bila namenjena. Mislim, da smo se iz te epizode vsi nekaj naučili. Del tega je tudi tale zapis.

• Esmić in 5rca: vajinih komentarjev ne smatram za anonimne. Vselej dobrodošla!

• Anon 1, 2, 3: Vsak od nas rad sliši pohvalo in nerad kritiko svojega dela. Tako tudi jaz, še posebej, če se kritika ali celo govorice in namigovanja nanašajo na del mojega osebnega življenja, ki ni del tega bloga.

• Komentar k osebnim napadom
• Glede na to, da gre za moj blog, so moji komentarji očitno dovolj prepoznavni. Na to kaže tudi pisanje nekaterih, ki imajo informacije iz RL, ki si jih ne pomišljajo komentirati in mi dajati nasvetov.
• Se strinjam, da lahko vsaka kritika vodi k osebnostni rasti. Vseeno je težko biti Gandhi ves čas.
• Lahko, da so med komentatorji ljudje, ki me poznajo osebno. Vendar če bi bili moji prijatelji, bi se pod prispevek podpisali vsaj s psevdonimom. Ljudje, ki me za mojim hrbtom »zelo direkt« obirajo, me ne zanimajo - ne kdo so, ne kaj si mislijo.
• Me tudi veseli, če je komu kateri od mojih prispevkov všeč, vseeno pa so to moji prispevki. Če komu ni všeč to, kar pišem, tega ni treba brat.
• Če ima kdo na Hlevčku kaj povedati, prosim, naj se pod prispevek podpiše, vsaj s psevdonimom. Če ne bo nobenega podpisa, bom komentar, pač po lastni presoji, izbrisal.

Sklep:

Dvogovor na blogu je bistveno različen od »kofetka«: trditev ostane napisana, vsak pa jo razume po svoje, brez konteksta, mimike, takojšnjega feedbacka. Zato zelo hitro pride do nesporazuma, zamere, hude krvi, prizadetosti in želje po maščevanju. Besede lahko zelo zabolijo, čeprav niso bile mišljene tako. Odgovori nanje lahko odzvanjajo še dolgo. Zato na blogu dajmo vsakomur »benefit of doubt« - mogoče pa ni tako mislil.

Lep let, Pegaz.

Motivacija

Takole, prepričali ste me.
Po vzornem vzoru nekaterih svojih vzornikov sem si, kot prava papiga ponavlanka (Psittacus Repetitius), omislil števec. Ne števec hitrosti (ker bi pri meni moral šteti v minus al kako), temveč števec obiskov. Zazdelo se mi je namreč, da se je krog mojih kofetkarjev nekako stabiliziral pri številki, ki ji je vseeno, če jaz še kaj napišem al pa ne. Pa pustimo tukaj poredkost mojih postov, ki je vzročno-posledično zvezana z nizkimi pričakovanji mojih zvestih (o da, zelo zvestih!) bralcev v začaran krog padajoče spirale.

Ma ne, v bistvu sem bil samo malo radoveden.

Na moje veliko presenečenje vas kar nekaj pije kofe z mano!! Sem vedel, da se to ne bo končalo dobro. Je lepo včeraj en stric na radiu povedal, da:

• blogov ne bere, ker se mu zdijo izguba časa;
  
• si je enkrat vzel čas, par uric, in je prebral veliko tega, in je ugotovil, da so v bistvu ful zanimivi.

Potem sem ugasnil radio, da se mi ne bi moj vrednostni sistem sesul v franže ob tako očitnem pomanjkanju logike oz. zanikanju lastnega jaza, dela in bivanja.

Torej: prosto po Orwellovem konju Bokserju: "Še bolj bom pisal!"
Tenksing ju, Pegaz :)

Just bloggin'

Slikico sem si sposodil na uradni strani stripekov, Comics.com.
Hvala avtorjema Michelu Fryu in T. Lewisu!

Kdo za vraga si, da mi soliš pamet?

Danes sem imel eno zanimivo, intelektualno izčpljujočo izmenjavo mnenj (za tiste z malo več črnega humorja: predstavljajte si Pegaza in njegovega dvojčka, kako sedita na pojstli, držita en drugega za gušo, si srepo gledata v oči in se obmetavata z naključno izbiro vzdevkov, hropečih medmetov, modrih fraz v različnih stadijih sarkazma, podlosti in polobskurnih referenc na pretekle napake, ter izsiljevalsko - gilttripinških podtikanj. Za tiste z malo manj pokvarjeno domišljijo je tukaj citat:
"After much deep and profound brain things inside my head, I have decided to thank you for bringing peace to our home." King Julian, Madagascar.). No, pa sem zašel.
...
Aha, no, za kaj je šlo. Ko sedimo v našem priljubljenem kofetkarskem kotičku z najboljšimi prijatelji/cami, obiramo in čvekamo o najnovicah, ne pričakujemo, da se bo ob naše trditve obregnil nekdo s sosednje mize, ki ga ne poznamo. To ne spada med oliko, in temu otesancu bi trda predla. Seveda žal premalo časa porabimo za kofetkanje, obenem pa imamo zato en cyber-nadomestek, bloganje. In tu uletijo nebodijihtreba Anonimneži, ki po domače malo trolajo naokoli, vlečejo na ušesa to, kar smo mi sicer javno objavili, a namenili nam le sorodnim dušam, in potem tudi kdaj kaj napišejo. Saj smo v demokraciji, ne? In takoj smo v dilemi: naj zapremo blogec za neznance - se preselimo iz kafetka v domačo dnevno? Tako bi se sicer izognili neželenim komentarjem, res pa je, da bi težko spoznali kakega novega prijatelja. Če pa pustimo blog odprt, tvegamo, da izvemo kako mnenje, ki nam ne bo všeč, od koga, ki zna sešteti 12+31 ali vtipkati yhwdlkf, in ga torej strojno ne moremo kar sfiltrirati.

Problem je v javnosti našega intimnega zapisa, ki je avtomatsko povezan z našo identiteto (ne bi s spuščal v odnos med našima RL in on-line identitetama). Komentar, ki pride od znane osebe, lahko sprejmemo, saj se referencira v okviru našega vzajemnega poznanstva in naklonjenosti. Komentar anonimneža pa je asimetričen, in prav zato toliko bolj neprijeten. Ne veš, od kod je, kakšno vedenje o tebi ima (preko on-line indentitete), in težko presojaš težo in smer argumentov. Hudirja, pogosto še to ne veš, ali se šali ali ne! Spomnite se samo na veliko klepetno vojno, kjer smo situacijo nekako razrešili z delnim samorazkritjem posterja, nekaj treutkov pa je bila presneto napeta. Tudi meni so takrat švigale po glavi ideje o zapori bloga, ali morda celo o flame.

Moj point? Anonimneži imajo pravico do komentarja, mi imamo pravico do objave/obrambe svojega stališča, odgovora, izbrisa katerega koli posta ali kar koli drugega, kar se nam bo zahotelo. Anonimni poster ima nekatere prednosti, zato pa ima manj pravic, kot drugi znani posterji. Lahko, da gre za štos, lahko, da bomo izvedeli kaj novega, četudi tega takrat ne bi hoteli slišati. Vedno pa bo blog ostal odprt tudi za zunanja mnenja - po pameti, seveda.

Od tod in kam

Evo ga, hlevček je spet prišel na vrsto. Seveda smo tega vsi zelo veseli, tako jaz, ker sem končno dobil navdih, kot tudi vi, ki ste pomotoma spet enkrat prikruzali vanj in - o presneto - spet je nekaj napisal. Če ste že tukaj, ste to misel zagotovo pospremili z enim sočnim "Abaut bladi tajm, if ju ask mi!"

Pa smo tam. Mogoče ste opazili, da sem zapisujem predvsem neka razmišljanja in komentarje stvari, ki se mi zdijo pomembne, smešne ali zanimive. Bolj malo naravnost napišem o tem, kdo in kaj sem in se nasploh ne udeležujem raznih naštevalnih list. Saj ne, da bi bil proti - zelo lep način boljšega spoznavanja prijateljev so - vendar se enostavno zelo težko spravim k temu, da bi izbral 5 NAJljubših knjig, ali 7 NAJ pomembnejših stvari o sebi. Saj vem, da ni point v tem, da so RES najpomembnejše, pač izbereš nekaj, kar ti v tistem trenutku pade na glavo. Vseeno inženir (OK, bodimo prizanesljivi) v meni ne pusti napisati kar nekaj tjavdan. Če že pišemo, pol pišmo orenk al pa nč, a prov? In smo tam, pri dveh postih na mesec. Ubogo. :)

Saj ne, da se tudi meni ne bi dogajal kup stvari. Naštejmo samo nekaj NAJzanimivejših:

• Recimo, največje presenečenje včerajšnjega dne je bil večerni trenutek, ko sem se hotel vsesti v avto, in na njem ni bilo registrskih tablic, pa sem potem eno uro čakal na policijo. Ker je danes v.d. dneva mrtvih, moram seveda na Kozjansko, brez tablic pa to ne bo mogoče. Kar pomeni hajdi miško registriraj avto prec koj. Še sreča, da Špan dela tudi danes, po sobotnem voznem redu.
• En večer prej (očitno sem prava nočna ptica, ni kej) sem uspešno zmontiral in usposobil pralni stroj. S pomočjo uporabne čarovnije (lahko, da je bila tipa "levitas" ali pa je imela štiri kosmate močne roke) se je, zahomatan v plastiko in stiropor znašel v stanovanju, jaz pa sem se ga lotil s francozom, olfa nožem, multišraufcigrom in kleščami. Po dobri uri je novi stroj že veselo centrifugiral, pa tudi odtočna cev je speljala vodo, kamor spada.
• Ugotovil sem, da če ima človek drisko, je NAJpomembnejše, da
  
• ima dostop do čistega, ogrevanega, osvetljenega in prezračevanega prostora, kjer pred vrati ne stoji vrsta čakajočih in vsake 2,7 minute ne potrka na vrata "Kolega, a boš kmal!?" -> domača kopalnica zveni prikladno
• ima okrog sebe vse pripadajoče pritikline: WC papir, časopis, dobro knjigo, žepni šah ali gejmboja
• ima nekoga, komur lahko z rahlo mučeniško-trpeče-pogumnim izrazom na obrazu reče, "Mater me je zvil", in ta nekdo drugi sočustvujoče prikima, lahko pa (pač glede na resnost situacije) tudi pristavi kakšno zabeljeno v stilu "Drugič menjaj olje na črpalki!" ali "Saj ni treba vedno poleg rok z milom umit tudi knjig - ali pač?"
• V skladu s prejšnjo točko vam tudi sporočam, da sem odkril zelo učinkovito zdravilo proti kašlju.

Za konec samo en citat, Sir Edmund Blackadder.
"Baldrick, you have no idea what irony is, do you?"
"Sure I do, it's the same thing as steelie or goldie, just made of iron!"

Narava, zdravje, lepota. Oktober 15.

Dnevi me kar prehitevajo. Odkar sem pobegnil lačnim levom in podivjanim slonom, krvoločnim pariškim kameruncem in lizbonskim natakarjem, se koledar tako hitro vrti, da se včasih vprašam, ali ni pravzaprav minevanje časa največja grožnja okolju.

Prav gotovo, da je. Zobek časa je neusmiljen.

Zadnjič je na hrvaškem radiju gostoval nekdo, ki je rekel, da je pristna narava utopija. Ljudje si jo želimo kot nek sen, v resnici pa si želimo naravo kot park. Naravo, ki jo povsem obvladujemo in ki se podreja našim pravilom. Neokrnjena narava namreč ni park, temveč v najboljšem primeru malce neprijetna, in v najslabšem primeru smrtno nevarna dogodivščina, kjer nas skuša ves čas nekaj pojesti.

Pa vseeno. Nobelova nagrada, ki si jo delita Medvladni panel za klimatske spremembe (IPCC) in nekdanji bodoči predsednik ZDA, Al Gore, je zaresna. Za mir, tako, kot se spodobi in kot si jo zaslužita. V New Yorkerju so v sklopu člankov o podnebni spremembah pred kakim letom zapisali, da so na Norveškem analizirali 100 študij, ki so obravnavale klimatske spremembe. 99 jih je nedvoumno ugotovilo, da gre za posledice človekovega delovanja, ena pa, da ni mogoče tega z gotovostjo trditi.

Ne glede na to, ali lahko svoj vpliv na klimatske spremembe spremenimo ali ne, je boj proti njim s spremembo našega obnašanja naša velika razvojna priložnost. Dejstvo je, da bo treba za spremembo ustaljenega načina življenja vložiti veliko truda in denarja. Obenem pa lahko pri tem razvijemo znanje in tehnologije, zaradi katerih bomo kot družba učinkovitejši, bogatejši in sposobnejši preživetja. Kot primerjava se ponujata civilizaciji na Finskem in v Egiptu: l. 2000 pr.n.š. so velike egiptovske kulture že počasi zahajale, na Finskem pa so iz tistega časa našli kamnito ost v tjulnjevi kosti - kamenodobno najdbo. Danes je Nokia pojem tudi v Egiptu, razlika pa skoraj ne more biti večja, tudi zaradi bistveno težjih pogojev (mraz in Rusi), ki so jih morali Finci premagati.

Morda res ni v naši moči, da svet očistimo, spravimo nazaj v stanje, kakršno je bilo pred našim prihodom, in tiho izginemo v noč, zagotovo pa lahko naredimo vsaj nekaj, da ga ne uničimo čisto prec takoj, temveč da ga vsaj nekaj ostane še za naše otroke. Njihove otroke in prijatelje. Za druga živa bitja, ki imajo to srečo, da kljubujejo času skupaj z nami.

Klepet, revisited

Spet ena od rdečih niti, ki se vlečejo skozi blogovje (da ne omenjam spet obupane bralke :) ).

Kako preživeti klepet - koktejl ali sprejem ali zabavo - kjer navadno ne poznamo veliko ljudi, ali pa jih poznamo veliko, a le bežno? So stiska, zadrega, zamera, nevoščljivost, jeza, žalost, strah, negotovost stalnica?

Povsem odveč so.

Ja, res je. Enim gre smalltalk in družabljenje, po domače klepet, bolj od zob. Drugi se ves čas sprašujemo, kaj zahudiča? Tukaj je moj pogled na zadevo, analiziran po superinženirsko:

1. Kaj je point klepeta, naj bo v kateri koli obliki?

• Ljudje se družimo na klepetu, ker je to pač v navadi ali ker obstaja potreba. Zaradi dekoracije pač navadno ne, ker to vseeno nekaj stane - časa ali denarja ali živcev.
• Na klepetu pride do izraza družbena lestvica statusov udeležencev klepeta, in z njo povezan strah pred njegovo spremembo na slabše (o tem je govoril tudi Alain de Botton)
• Če odmislimo ljudi, ki se prihajajo na klepet kazat, si pumpat ego in obsijavat druge s svojo nebeško prisotnostjo, je vsem po malem zoprno postavat na klepetu. Nikoli ne moreš hkrati ogovorit vseh, ki jim moraš
• rečt dober dan, ljubim ruku, buge vas sprimi,
  
• na hitro sporočit kaj in se domenit za tisto in ono,
• obenem pa se je včasih težko izognit tistim, ki bi se jim rad.

2. Zakaj se ljudje slabo počutijo na takšnem klepetu?

• Imajo občutek, da nekaj zamujajo, da nekaj delajo narobe, oz. ne tako dobro kot ostali, no - vsaj tisti, ki so po njihovo enakega ali višjega statusa.
• Imajo občutek, da mlatijo prazno slamovje - sam to imenujem kvakanje: puhlo govorjenje, stresanje prežvečenih šal in obujanje, kako je bilo zadnjič tamintam. Pa še prav imajo.
• Imajo občutek, da se pri drugi skupinici pogovarjajo bistveno bolj pomembne/zanimive zadeve, pa ne morejo bodisi stran od trenutnega sogovornika, bodisi zraven k tej skupinici.
  

3. Kako se rešiti iz te lepljive pasti?

• Prelomi statusno igro: tvoj status ti podelijo drugi, na tebi pa je, da to sprejmeš (si vzameš k srcu in se temu pokoravaš), ali pa to ignoriraš in gradiš svojo igro. Ni razloga za sram ali strah. Šele, ko se prenehaš ves čas ozirati preko ramena in preverjati, ali ugajaš svoji okolici, in se namesto tega posvetiš kakovosti svojega dejanja in nehanja, lahko nepričakovano postaneš pravi center pozornosti in tisti pingvin, po katerem se ravnajo drugi.
  
• Prekini kvakanje. Kvakanje je najmanjši skupni imenovalec pogovora med ljudmi, ki se med seboj različno dobro poznajo in je naravnano tako, da se v velikem loku izogne vsem temam, ki bi potencialno lahko koga vznemirile. Zato je tudi tako dolgočasno.
  
• Postavi si agendo, izberi ljudi in teme, ki so tebi zanimivi. Sledi ji z železno odločnostjo. Če izbrana tema zaide v višave, ki prekašajo sogovornikov (ali bohnedaj tvoj) intelektualni ali eruditni domet, ji malce pristrizi krila, ali pa se diskretno umakni, ček na tej točki agende in gremo na naslednjo. Ljudje, razen najbolj napihnjenih, so v glavnem hvaležni za zanimive teme, kjer lahko kaj noveha izvejo ali kaj tvornega prispevajo k pogovoru.
  
• Ohrani verodostojnost. Nikoli ne širi polresnic ali nereverjenih govoric, pa čeprav še tako privlačno zvenijo. O tem je v svoji razpravi o nastanku čudežev govoril že David Hume. Ljudje raje širimo novice, zaradi kareih se znajdemo v centru pozornosti, pa naj bodo resnične ali ne. Pri tem tvegamo, da bo v naši družbi nekdo, ki nas bo argumentirano postavil pod kap. In peklenska statusna spirala v globino se začne.
  
• Odidi pravočasno. ko izčrpaš svoj idejni zaklad, se spokaj. Ne glede na to, kdo še vse ostane in kaj vse bodo govorili za tvojim hrbtom. Svoje jurčke si nabral, s štorovkami pa naj se ukvarjajo drugi.

Drugovi, toliko ja. Hvala na pažnji i živelo bratstvo i jedinsto!

Superinženir: Nasveti in predlogi

DA - DA DA DA - DUM!
DA - DA DA DA - DUM!
TA-DAAAAA!
Dragi bralci, spet je med vami Superinženir! Tokrat rešuje problem obupane bralke, ki nujno potrebuje obleko, vendar sovraži šoping. Seveda je to delo za - *Superinženirja*!

Problem: Kako it u šoping, če tega ne maraš.

Rešitev: It u šoping, ne da bi šel u šoping.

Predpogoj: Spisek absolutno nujnih stvari, ki jih moraš kupiti. Bez njih život ništa ne znaći.

Pot do rešitve: Diverzija.

1. Greš v BTC, ker majo tam ful dbestičen sladoled. Pa ker so odprli nov pilates center, pa v Igluju majo tanovo kolekcijo gripov. In pol
2. greš slučajno mimo Outleta,
3. nepričakovano nenadoma potegneš kamn iz žepa, pok sebe mal po glavi, in
4. v trenutku zmede sam hop po stopnicah v Outlet.
5. Ko si enkrat noter, ŠWIP denarnico prodajalki na kasi, ki mora obljubit, da jo vrne samo, če boš kej kupil.
6. Tist sladoled je v 3. nadstopju v kantini - ne preostane ti druzga, kot da greš do vrha po tekočih stopnicah.
7. Ko si pa lih tukej, se pa prsiliš, da vseen poškiliš na Spisek, in da vsaj dva artikla pogledaš za vsako točko.

Bridki konec:
Na blagajni ignoriraš čudne poglede zaradi rane na čelu in samemu sebi čestitaš za jekleno voljo.
---
Če imate še kako težavo, problem ali vprašanje, ga sporočite Superinženirju! Odgovor bo hiter, zvit in učinkovit.

Sanje

Treba je najti svoje sanje, potem postane pot lahka. Vendar pa ni sanj, ki bi trajale kar naprej, vsake sanje zamenjajo druge sanje in ne smemo si želeti, da bi katere obdržali za zmeraj."
H.Hesse, Demian, 1919

Teden, ko se ti vse okoli malo guga in je potem ta občutek neznansko pomirjujoč tudi potem, ko že sediš doma na trdnih tleh, kar paše. Za baterije in za svet, ki se po malem lahko postavi nazaj. Za sanje, ki jih lahko takrat spet malo zasanjaš.

Svoje sanje je na Visu zložil na mizico pred hišo in naprodaj postavil droben fantek. Morska zvezda po pet kun, školjke po tri kune, oklep morskega pajka po deset. Iztavhal ga je nekoč, ko je bil še šest - ne spomni se več točno, zdaj je skoraj devet. Četrt življenja nazaj.

Seveda sva malo pokramljala, in v meni je za trenutek zabrnel začetek Terezine "Sve se vraća, sve se plaća" . S sabo sem vzel njegovo školjko - tam, kamor sem bil ta večer namenjen, sem za "neverjetno kulinarično kakovost" kasneje tako ali tako pravzaprav nehote zapravil vsoto, ki bi bila zanj celo bogastvo. Spomnil sem se, kako je bilo takrat, nekoč, več kot tričetrt življenja nazaj, in občudoval sem njegov pogum in podjetnost. O sanjah lahko samo sanjaš, lahko pa se odpraviš za njimi.

Sem spada pesem iz Wendersovega Neba nad Berlinom.

Ko je otrok bil otrok,
je hodil povešenih rok,
je hotel,
da bi potok bil reka,
in da bi reka bila veletok,
tale luža pa morje.

Ko je otrok bil otrok,
ni vedel, da je otrok.
Zanj je vse imelo dušo in
vse duše so bile eno.

Ko je otrok bil otrok,
ni imel mnenja o ničemer.
ni imel nobenih navad,
je pogosto sedel prekrižanih nog
in tekel na mah,
je imel vrtinec v laseh
in se ni pačil pri fotografiranju.

Ko je otrok bil otrok,
je bil to čas naslednjih vprašanj.
zakaj sem jaz jaz in ne ti?
Zakaj sem tu in ne tam?
Kdaj se je začel čas in kje se konča prostor?
Ali življenje pod soncem niso le sanje?
Ali tisto, kar vidim, slišim in vonjam,
ni le privid izpred sveta?
Ali res obstaja zlo
in ljudje, ki so zares zli?
Kako je mogoče, da jaz, ki sem Jaz,
nisem bil, preden sem postal,
in da bom jaz, ki sem Jaz,
enkrat ne bil več ta jaz?

Ko je otrok bil otrok,
se je davil ob špinači, grahu, mlečnem rižu in
kuhani cvetači,
zdaj pa je vse to,
in ne le v sili.
Ko je otrok bil otrok,
se je enkrat prebudil v tuji postelji,
zdaj pa se vedno znova,
so se mu mnogi ljudje zdeli lepi,
zdaj pa le še ta ali oni,
si je jasno predstavljal raj,
zdaj pa ga kvečjemu lahko sluti,
si ni mogel predstavljati niča,
zdaj pa ga pred njim strese.

Ko je otrok bil otrok,
se je z navdušenjem igral,
zdaj pa je z navdušenjem pri stvari le,
če je ta stvar njegovo delo.

Ko je otrok bil otrok,
sta mu za obed zadoščala jabolko in kruh,
in še vedno je tako.

Ko je otrok bil otrok,
so mu jagode padale v naročje
in še vedno je tako,
so mu sveži laški orehi puščali gorjup
priokus
in še vedno je tako,
se mu je na vsakem hribu
zbujalo hrepenenje po še višjem hribu
in v vsakem mestu
hrepenenje po še večjem mestu,
in še vedno je tako,
je vrh drevesa segal po češnjah z zanosom
kot še danes,
je bil plah pred vsakim tujcem
in je to še zmeraj,
je čakal na prvi sneg,
in tako čaka še zdaj.

Ko je otrok bil otrok,
je palico kot kopje vrgel v drevo,
in še danes se tam pozibava.

-Peter Handke: Pesem o otroštvu

Sea Fever II

Pa je prišel ta dan.

"Dunovom do Crnog mora, sve je dalje prosta stvar!"

Po vseh sestankih, poročilih, predavanjih, in kar še tega zabavnega počnem za ljubi kruhek (pa nije da se hvalim) je prišel trenutek, ko tudi jaz obesim tipkovnico na klin, spustim miš v virtualno luknjo in odjadram v sončni zahod, kot se pravemu eKavboju spodobi.

Kaj pravi Hrvatski avto klub?
Ali sem spakiral vse, kar bom potreboval naslednji teden, ko se bom, zavit v spalko, nežno zibal na valovih Jadrana?
Weatherunderground pravi, da bo toplo, z 20-50% verjetnostjo dežja.
Ampak mi škornje imamo, tako kot tudi komplet dežno opremo. (a kdo poleti slučajno ne vzame s sabo v hribe kape in rokavic?)
Piškoti-ček. Tarok-ček. Sendvič-Petrol Piška. Potovalne informacije-ViaMichelin.

Še pikico pritisnem in gasa proti ANA bazi Jezera na Murtru!

Lepo se imejte in čuvajte mi Blogonijo,
Vaš Pegaz :)

Male stvari

Copyright Tomaž Lavrič

Nekoč je bil bes,
nemočni bes hrumečih voda.
A kaj je krik oceanov brezbrižnemu soncu?
Šepet v daljavi.
Vihar v kozarcu.
Kaj je ostalo?
Ostale so nam sanje,
sanje in spomini.
Proč z njimi.
Ostali so nam okruški življenja.
Drobtinice z mize.
Črepinje časa.
Sledovi v pesku.
Ostale so nam male stvari -
senčni kotički,
leni martinčki,
trmaste cvetke,
prašni kužki.

Ah, da...
Ostali so nam srebrni ekrani,
motna ogledala
plitva jezerca pozabe,
da zaplavamo v šum bleščečih podob
da potonemo v svet migetavih povesti.
O divjih plemenih, ljubeznih iskrenih,
o strašnih zverinah v mračnih votlinah,
o vonjih noči in vrele krvi,
o dolgih poteh, ki vodi jih smeh,
o gručah ljudi, ki so, a jih ni,
o padlih devicah, dehtečih cvetlicah,
pojočih puščavah v osamljenih glavah,
o starih junakih na belih oblakih.

Prav imaš.
Škoda je časa za tuje zgodbe.
Sonce s topo težo upogiba strehe
s slepimi prsti kruši zidove v prah.
Prihodnost nam neslišno polzi skozi prste,
a ostajajo nam bleščeči drobci trenutkov.

Pozno je že.
Bliža se noč.
Tako malo je ostalo.
Tako malo... a dovolj.
Sveži dih večernih sap.
Temni dotik znane dlani.
Mir pred spanjem.

Male stvari.

[Tomaž Lavrič, Male stvari (album Slepo sonce, 2004)]

---
Tomaž Lavrič? Slepo Sonce?

No, seveda ste slišali zanj. Samo ne v glasbi.
Gre namreč za strip album.
Tomaž pa je eden najboljših slovenskih striparjev (dela pod psevdonimi TBC, Diareja, ...)
Need I say more?

In seveda, risba, ki pride poleg besedila v Slepem soncu, zadane kot nož.
He's my hero.

Za radovedne:
Slepo sonce 1
Slepo sonce 2
Avtor

When we talk about … Prostitution

Dear friends,

Today I have a guest writer, my dear friend Antonia. Native German, she lives in New York City, where she teaches at CUNY.

Enjoy, Pegaz :)
---
I just came back from a wonderful week in Slovenia, spent with great friends and their friends, in its capital with a name that sounds like that of a beautiful woman. We had a fantastic time: Hiding from the atrocious heat in the shade by lying in lazy chairs enjoying ice-cream and lemonade. Canceling running dates and going to the swimming pool instead. Exploring the city in the coolness of the night, walking and talking, sipping delicious Slovenian wine and discussing live and love and the absence of morals in world politics while strolling under willow trees. But amidst all of this beauty and lightness, one subject seemed to come up over and over again, wherever we went and whomever we met: prostitution.

How so, you ask? I think it all started with one friend mentioning that “some French guy” had once told her that for him, all Slovenian women look, or dress, “like prostitutes”. She was upset about it, of course, and rightly so. Not only is this a macho, sexist comment indicating that specific ways of dressing and public appearance become automatically attached to certain moral norms about (improper, female) behavior and presentation. It goes like this: if you dress in this manner you are indicating to the world around you that you are available: for sex, for sex for money, for whatever people associate with that dress code. This judging according to appearance or behavior is a very common way people look at and categorize other people, especially minorities, and especially women. But that doesn’t mean it’s right or accurate or just. – Besides its sexist nature, the French man’s remark pointed to *Slovenian* women specifically, as explicit examples of that apparently immoral behavior – a generalization and ultimately stigmatization that calls for resistance wherever it shows up!

Nevertheless, the next thing we did – from the comfortable outlook of our lazy chairs and bar stools – was starting an investigation into the dress code of Slovenian women: do they run around like hussies, wearing mini skirts and shirts that show legs and décolleté and whatever else you associate with women who want to sell sex? – Surely, we found all that, in varying styles and combinations and on various levels. However, I am certain that most of it was due to the hovering heat wave that kept half of Europe in its clasp during that time and that a similar investigation in Paris or Lisbon would have produced comparable results. So, nothing particularly “prostitute” about Slovenian women!

But there is something else that formed the actual basis of this peculiar inquiry; a question that we didn’t discuss at the time: How does a prostitute look like? How do we know somebody is a prostitute, i.e. wants to sell sex for money, and – as important – how do we know somebody is not?!? Is there a particular “professional dress code” for prostitutes? And what does it mean if women, if prostitutes or not, dress according to that image? …

Many people would be able to list the things that serve as indicators for somebody being a prostitute; I don’t have to list them here in detail. What most people are not aware of is the fact that this stereotypical idea is based on the image of one type of prostitutes: street walkers. The reason being that they are the most visible: alongside transit highways, in famous red-light districts, on dark, abandoned streets in industrial areas. Because that is the way prostitutes – and “sluts”, for that matter – become portrayed in movies and TV shows; just think of Pretty Woman and Samantha in Sex and the City. What stays invisible through this imagery are the other types prostitutes that do exist: escorts, call girls, dominatrix, male or transsexual prostitutes… -- you name it.

Visible or invisible, “real” prostitute or “just” slut, there is one thing they all share: stigmatization. There are only a few people who proudly carry any of these labels, or who disclose their sex work activities to their families, friends, or colleagues. Why? Again, for many people that seems to be an obvious question with an obvious answer: because it’s morally *wrong* to sell your body for sex, or sometimes just to be promiscuous, esp. as a woman (just remember the good girl – bad girl paradox, or the double standards applied to promiscuous men and women…). Without elaborating too much on the latter (that’s worth its separate blog entry!!), let’s just have a quick, more philosophical look at the first.

Before that, it might be time for me to mention here that yes, part of the reason why I know all of these fact and figures is somewhat professional expertise, but of a different kind than you might think now: for my PhD thesis in sociology, I do research on the prostitution rights movement in different countries and trying to answer questions like those raised above is basically part of my everyday research. I also teach a class called “Sex Workers Rights Movements” at a college in New York City – and I always enjoy that first class of the semester when I ask my students similar questions, trying to push them further in the inquiry of their own morals, assumptions, the stereotypes and the “truths” they hold on to.

So, then, why is it morally wrong to sell sex for money? Looking behind common responses like “it’s dirty and disgusting”, “I would never be able to do it”, or “the Bible says…” you will find that many people hold the strong belief that the body, and often sex, is something ‘sacred’ (not necessarily in a religious sense), something that shouldn’t be sold for money, something that should be handled like a gift (if from god, or nature, or life...). Selling something so personal, sacred, private like sex for money seems like selling your body, selling yourself – what is inherently, morally, ethically wrong. That’s the reason why for many, for example, suicide as well as trading human organs is a crime, or at least something immoral, unethical, unjustifiable. Hence: prostitution is bad, should be illegal, eradicated. Or, from a more liberal position: since we can’t totally dispose of it – it’s the oldest profession anyway, right? – let’s just hope MY daughter never ends up on those streets!

(my response to that: Ever heard of NIMBY? Check: http://en.wikipedia.org/wiki/Nimby)

When studying the sex workers’ rights movement, I meet women (and men, for that matter) who have nothing to do with either the stereotypical picture of a street prostitute in black high-heel boots and silver hot pants who tries to support her drug habit, nor the captivated, intimidated trafficking victim that is sold to random men by her pimp. On the contrary, these are sex workers (to finally introduce the term that is used in activist circles for people working in the sex industry) who have chosen their way of making money for various reasons but always independently and autonomously. People who painfully experience the stigmatization of their profession and who decided to stand up against political and social discrimination, police brutality, rape, abuse, secrecy due to stigma and rejection.

That is not to say that there is no trafficking, child prostitution, teenagers who sell their bodies for the next shot in a dark corner. Nobody, and I repeat: nobody (except for people profiting from it, maybe) would ever contend that these things are just or right or ethically justifiable. But I do agree with activists in these movements who argue that there is a difference between ‘voluntary’ and ‘forced’ prostitution, and therefore they should enjoy a different ethical, legal, political, and social status. That there are women and men who choose to sell sexual services for (often good!) money and who don’t feel that they should be discriminated against for that choice. People fighting for the decriminalization of prostitution ask for pretty basic human and civil rights: fair and just treatment, protection from abuse and oppression, freedom of choice and the right to your own body, the right to join professional associations etc. As granted, for example, in the Netherlands (since 1988) and Germany (since 2002) where prostitution is decriminalized; i.e. prostitutes can open their own businesses, get health insurance and pension plans, are allowed to join a union – and have to pay taxes, of course…

(Sweden is an interesting “counter-example”, where the *buying* of sexual services was criminalized while it remains legal to sell sex. A socialist response to patriarchy and the immorality of selling sex in a free world. And the subject for another blog entry! If interested, more about that here: http://www.swop-usa.org/news/Swedish_critique_world_news.php)

When trying to find facts and figures about the situation of prostitution and prostitutes in Slovenia – and I admit, I only tried the google information highway – I came across contradictory information. One author claims that prostitution is legalized since 2003 (see http://slonews.sta.si/index.php?id=976&s=41), while a US report on “Human Rights Practices” in Slovenia states in 2006:

“Prostitution is illegal, but the government did not actively enforce this prohibition. Antitrafficking authorities and NGOs informally estimated that as many as 80 bars and clubs across the country could be engaged in facilitating or promoting prostitution.” (see: http://www.state.gov/g/drl/rls/hrrpt/2006/78839.htm).

Mh. Anybody our there in the Slovenian world who can enlighten me? I’d love to know…

At the end of this essay the question remains: how do we know somebody is a prostitute, and how do we know somebody is not? But to be honest: I hope that after reading the last few paragraphs it has become rather obsolete; replaced instead by the question why it still remains a point of inquiry in many situations, even in Germany and the Netherlands.

Prostitutes and non-prostitutes of the world, unite! :)

From Antonia,

a German transplant in New York who is happy to count Andrej as one of her best friends!

Tell me what you think: avette[AT]gmx.net

For more arguments for the decriminalization of prostitution:

http://www.ffeusa.org/html/statements/statements_prostitution.html

Prostitution rights organizations and projects:

http://www.swop-usa.org/index.php

http://www.tampep.com/

http://sexworkmatters.net/

http://www.spreadmagazine.org/index.html

http://www.chezstella.org/stella/?q=en/

http://www.nzpc.org.nz/

http://www.sexworkersproject.org/

http://www.hydra-ev.org/

Moja Babi. (1917-2007)

"Če Napoleon ne bi organiziral, bi se sam boril."
To je ena od klasičnih modrosti moje Babi. Svoje vnuke in vnukinje nas je vzgajala, pazila na nas, nam pletla in šivala ter nas vodila na dolge poletne počitnice. Morje z babi je bila stalnica, julij v njeni prikolici v avtokampu pa dolgoletna rutina.

V Trbovljah, kjer je živela, je učila v gospodinjški šoli - matematiko in geografijo, pa tudi krožek o ročnih delih. V stanovanju v "stolpnici" je imela kup nenavadnih predmetov, kot je bila majčkena karbidna svetilka - rudarska, je vedno poudarila. Na steni je visel starodaven termometer, ki je kazal temperaturo poleg celzijevih stopinj tudi v Rutherfordih. Imela je Singerjev šivalni stroj na nožni pogon, na katerega me je pri desetih letih naučila šivati. Jasno sem mu precej hitro, ne da bi se posebej trudil, polomil čolniček. Obljubil sem ji, da ji kupim novega za prvo plačo.

Veliko me je naučila. Lekcijo o pohlepu in sebičnosti sem dobil pravzaprav mimogrede, ko sem po mnogih tednih prosjačenja od nje dobil tisto čudovito avtocesto z avtomobilčki na električni pogon. Seveda sem baterije porabil v nekaj urah, en od avtomobilčkov se je malce pokvaril in igrača je zelo hitro izgubila svoj čar. Učna ura ni bila poceni, le da jo je plačala ona, zame, meni.

V poznih letih se je razcvetela, se pri sedemdesetih vpisala v planinski klub in pri osemdesetih povzpela na Triglav. Legendaren je bil tudi njen nočni vzpon na Kum v soju bakel. Vmes se je zaljubila in se skoraj poročila v Ljubljano, vendar je zveza trajala le par let.

Najin zadnji sprehod po dolini revirjev je bil med mojo Ameriko. Razkazala mi je, kod so včasih hodili po hrano in druge stvari, ki jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, kje so bili rudarski domovi in mi povedala več o življenju v majhnem mestu v letih po vojni. Zame je poosebljala pogum in pokončnost, voljo do življenja, dobroto in iznajdljivost.

Počivaj v miru, Babi. Saj veš, zakaj se puding tako kot vse v življenju je s tamalo žlico: da je dlje časa luštn'.

Mavrica!

Za vse nas, ki iščemo srečo (in lonec zlata) na koncu mavrice, se je včeraj pokazala v vsej svoji veličini. Žal je nisem mogel ujeti cele, ker v 9. nadstropju ograja balkona pač ne daje dovolj trdnih zagotovil o večnem življenju.

Ste jo našli?

Kaj ljudje počno?

Že več kot mesec je minilo, odkar sem se zadnjič ojunačil in kaj napisal.
Enostavno se je preveč dogajalo, da bi uspel narediti vsaj kratko zabeležko, vsaj da bi vsaj na košček prtička bežno nakracal besedo ali dve. Življenje je naredilo WUMPF! in mesec je padel naokoli. Se vam je to že kdaj zgodilo?

No, res je, da tedni redno padejo naokoli - niti pošteno si ne morem zaželeti, da bi bil že čas za kak pošten petek, če ne že soboto, ko je sobota tu, hkrati se skozi vrata drenja že nedelja in - spet je treba v službo. Seveda ne za dolgo...

Danes sem srečal svojega starega prijatelja B., s katerim sva kot v dobrih starih časih sedla v mali bife in spila kavico.
(Namig: na natakarjevo vprašanje, češ kaj bom, nikakor ne priporočam odgovora "Jaz belo kavo, kaj pa vi?" in potem še pristavka "Aja, no, vi boste pa to kavo prinesli, ne?" Se ne obnese. Vem iz prve roke.)
B. se je prav prostodušno začudil - "Kaj, nimaš televizije? Kaj pa potem počneš cele popoldneve?"
Saj res. Kaj počnem cele popoldneve? Nimam pojma. Borim se z neredom, spancem, vsemi silnimi ljudmi, ki kaj hočejo od mene - najbolj pa sam s sabo, saj očitno sam največ hočem od sebe. Med drugim pišem (no ja) tale blog. Pa poglejmo:
1. Zajtrk (1h)
2. Pošta-polar je šel priporočeno na menjavo želodčka (15min)
3. Služba (8h)
4. Kavica z B (30min)
5. Sestanek hišnega sveta (2,5h - smo delili mesta v kolesarnici)
6. Spanec (30min)
7. Tek po PST (30 min)
8. Razno (svetovanje o računalniških tegobah, pospravljanje, tralala tralala - 1h)
9. Priprava na popravljanje članka (=to, kar zdaj berete - 1h)
10. Popravljanje članka (2h)
11. Blackout
Torej - kje je televizija? Nimam pojma, kdaj bi jo lahko gledal. In danes je bil dan, ko sem precej hitro zgasnil iz službe, prav nevzgojno. Pa pustimo to.

Hotel sem omeniti še eno misel, ki se mi je nepričakovano pojavila pred očmi in mi omogočila nov globok vpogled v človeško dušo. Zakaj imamo na svetu specializirane poklice, kot so npr. ribiči? Ker je lov na ribe težko in zahtevno opravilo, treba je imeti veliko znanja, opreme in časa za to, da ujameš tiste ribe. Če gre za lov na kaj, kar je precej laže ujeti, npr. štruco belega kruha, za to ne potrebujemo posebej šolanih ljudi. Vsakdo to zna - gre pač v štacuno, in tam štruce ležijo, nepremično dremljejo, prodajalka jo igraje z eno roko ujame in jo vtakne v škrnicelj. Zato v nasprotju z ribiči nimamo lovcev belega kruha.

Veliko srečo imamo, da je nekatere stvari preprosto ujeti. Meni časa še ni uspelo.
Pa vam?

Mobilno življenje

Menda se ljudje delimo na dve skupini:

• na tiste, ki delijo ljudi na dve skupini, in
  
• tiste, ki jih ne.

Ena od teh delitev se tiče tudi mobilcev. Tistih, ki nam čepijo v žepu, bingljajo za vratom, se skrivajo v prenatrpanih torbah ali pozabljeni čemijo kdo ve kje. Ponavadi jih takrat še preventivno utišamo, ali pa jim od žalosti samo zmanjka baterije, in jih je potem takorekoč nemogoče najti. Če imamo posebno srečo, pristanejo kot sopotniki umazanemu perilu v stroju, ali pa nam padejo z mostu in se grejo kopat.

Zdaj pa k delitvi: dvignite roko vsi, ki imate mobilec ves čas vključen! Oooo, lepo število! Kaj pa, ko spite? Ko morebitni nesrečni klicoči zbudi poleg vas še vse speče v radiju 50m? Ko veseli prijatelji malo več popijejo in vam pošljejo nagajivo sporočilo ob pol treh? Ko deloholični šef potrebuje nekoga, da mu sredi noči nahitro pošlje tisto datoteko? Teh situacij je neskončno.

Torej: ali mobilca ponoči izključiti ali ne? Sam sem se s tem vprašanjem soočil, ko me je prvič sredi noči zbudil SMS. Seveda sem dilemo takoj v svoje splošno zadovoljstvo tudi rešil. Dokler ne bom imel službe, ki bo zahtevala mojo 24 urno pozornost, ali v izjemnih primerih, bo mobilec spal takrat, kot jaz.

Če bo pa kaj nujnega, me bo policija že našla. Ali pa me pokličite na navadni telefon.

Albanija: začetek poti

Pravkar sem se vrnil s kratke poti po eni najjužnejših evropskih držav, Albaniji. Po službeni dolžnosti smo v Tirani organizirali delavnico na temo obnovljivih virov električne energije, v lokalni soorganizaciji Politehnične Univerze v Tirani. Na otvoritvi sta govorila dva ministra in rektor univerze - vsekakor nivo, ki ga doselj nisem bil vajen. Očitno je, da država z velikimi koraki sprejema ponujeno roko razvoja mednarodne skupnosti in se poganja naprej. Amerikanci so zelo v čislih, kot kaže tale plakat, ki vabi na razstavo ameriško-albanskega prijateljstva v centru Tirane. Visi na piramidi nacionalnega kulturno-kongresnega centra, ki jo je še pod prejšnjim režimom oblikovala hčerka dolgoletnega diktatorja Enverja Hodže.


Albanci so me presenetili: vsi so bili nasmejani, polni optimizma in zagona, kljub situaciji, v kateri so. Po letu 1998, ko naj bi več stotisoč ljudi vložilo vse svoje prihranke v denarno piramido, je prišlo do velikih socialnih nemirov. Za nekaj let naj bi zastal ves ekonomski razvoj v državi, ki ima uradno 3,5 milijona prebivalcev, skoraj še enkrat toliko pa na začasnem delu v tujini. Šele v zadnjem času lahko opazimo nekatera polja spet obdelana, ko naj bi kmetje ugotovili, da lahko nemasto z delom v Nemčiji nekaj zaslužijo tudi z obdelovanjem rodovitne zemlje doma. Vseeno lepih deklet ne manjka, in zaradi vpliva Italije so zelo pogosto oblečene po zadnji modi.

Razvoj gre le v eno smer

Pred štirimi leti je postal župan Tirane umetnik Edi Rama, ki je poskusil pokazati svojim meščanom pot iz bede, sivine in teme tako, da je dal urediti pročelja mnogih stavb in jih pobarvati z živimi barvami.

Albanija je tudi država z največjim deležem mercedesov: bojda zato, ker so ceste tako v slabem stanju, da edino oni zdržijo vsakdanjo borbo. Seveda gre tudi za vprašanje prestiža in zaupanja v nemško tehnologijo: če že ne mercedes, pa vsaj nemški avto! Ostalih je le za vzorec.


Jezik - albanščina - je nekaj posebnega. Ne spada v nobeno skupino indo-evropskih jezikov, vendar lahko opazimo vplive nekaterih jezikov, predvsem italijanščine in nemščine, saj je v zadnih sto letih Albanija preko gospodarskih in političnih stikov močno povezana z obema državama. Včasih vseeno pride do zanimivih jezikovnih zank. :)

Albanija ima tudi veliko morja. Mediteransko obalo smo si pogledali skupaj z našimi gostitelji, in novi hotelčki imajo prav lepo urejeno plažo, pa tudi morje je s svojimi 22 stopinjami kot nalašč za kopanje! Uživancija, vam povem.

Listanje: Kaj imam na nočni omarici?

Priznam. Nimam nočne omarice. Kot ena sirota. Moje nočne potrebščine gostujejo v spodnjem predalu miznega predalnika. V njem se gnetejo:

• črni spalni naočniki (GOstyle): da me v sanjah ne za/pre/slepi bleščeča prihodnost;
• eden od aprilskih New Yorkerjev: pravkar požiram hommage Barbari Stanwyck (vzdih...)
• "Lila" Roberta Pirsiga: Phaedrus je popravil motocikel, zdaj jadra po reki navzdol in išče Kakovost.
• "Means of Ascent" Roberta Cara: LBJ kot predsednik ZDA je bil od vraga. Drugi del tetralogije s 4x700+ stranmi te ubuta v natanko 4,7 minute.
• "Travel Photography" Lonely Planeta: Kam? Kdaj? Zakaj ne prej?
• "Tomorrow's Professor" R.M.Reisa: tukaj sam iščem kakovost, zase in za moje.

Pa vi?

Kdo sem, Pegaz?

Kar kakih pet minut sem porabil, da sem skrojil naslov današnjega zapisa. Nisem namreč želel, da bi tokrat kdo pričakoval srcedrapateljne zgodbe o tem, kako sem našel ime in kdo se skriva za njim. Gre za več - zakaj sploh sem tu? Zakaj pišem te vrstice?

Vprašanje se mi je prvič porodilo kako leto nazaj, sredi svoje največje forumaške vročice. Bilo je preprosto: soforumci so potrebovali ali želeli odgovore in pomoč, in jaz sem menil, da jim jih lahko dam. Nasveti so poceni, in če misliš, da lahko pomagajo, jih je tudi lahko dajati. Počasi se je oblikovala rdeča nit, za nekatere teme morda tudi malce slovesa. Vodilo - vedno v pomoč, nikoli v razdor. Našel sem prijatelje, zgradili smo skupnost in zvedavo gledali v prihodnost. Skriti za psevdonimi smo se zbrali okrog skupne aktivnosti, ki nas je združevala tudi v stvarnem svetu, skozi psihofizične napore in odrekanja. Spoznavali smo se, se obiskovali in družili. Zakaj torej ostati za psevdonimom?

Vprašanje me je spremljalo že ves čas, odkar sem se prvič pridružil internetni novičarski skupini, takrat še na LYNXu, na Telnetu, na IBM AT-ju in 2400 baud modemu. Ideja je bila preprosta: anonimnost in univerzalna dostopnost briše razlike, ki obstajajo v stvarnem svetu. Med seboj komunicirajo le umi in osebnosti, kar neskončno in neustavljivo privlači. Postaneš lahko nekdo, ki si si vedno želel biti: boljši, hitrejši, močnejši, lepši. Fizično odpade, ostane le tvoj jaz. Prijateljski spopadi z ostrimi bodicami humorja, tekmovanje v izvirnosti idej, vedno prisotna pomoč v stiski - vse, česar se v stvarnem svetu ne moreš kar tako nadejati, je tukaj na dosegu roke, med člani skupnosti, med pripadniki.

Zakaj torej Pegaz? Odgovor sega v leto 1981, ko me je v filmu Heavy Metal pretreslo (zame tisti čas globoko) razmišljanje najstnika Dana, ki je po čudnem spletu okoliščin pristal v drugi dimenziji, kot mišičasti, pravični in spoštovani mutant Den :
"Why go home? Back there, I am nobody. Over here, I am Den!"

V dobrem in slabem, Pegaz torej. Pa vi? Vam je koža kdaj pretesna, si želite nov začetek, nov izziv? Ste pripravljeni znova graditi, se znova boriti, znova živeti - svobodnejši?

Sea fever

Vse se je začelo na moji prvi fotografski poti, po Miklošičevi v Ljubljani. Šel sem mimo Foto Grada, kjer so imeli poleg cele vrste zame povsem nedosegljivih kamer objavljenih tudi nekaj slik. Slik s potovanj, slik znamenitosti, ljudi, krajev, spomenikov. Eden od njih je bil še posebej nenavaden. V temno rjav marmor je bila vklesana pesem, ki me je povsem prevzela. Slika je bila tako čudno skrivnostna, pesem pa tako mogočna, da sem se je pri priči, stoječ na pločniku pred izložbo, naučil na pamet (takrat je to še šlo). Govorila je o zame takrat povsem neznanem čustvu, o "morski vročici". Minilo je mnogo let, preden sem lahko začenjal razumeti pesnika.

Dragi moji, predstavljam vam Johna Masefielda, angleškega dvornega pesnika v letih 1930-67.
--
"Sea-Fever"

I must down to the seas again, to the lonely sea and the sky,
And all I ask is a tall ship and a star to steer her by,
And the wheel's kick and the wind's song and the white sail's shaking,
And a grey mist on the sea's face, and a grey dawn breaking.

I must down to the seas again, for the call of the running tide
Is a wild call and a clear call that may not be denied;
And all I ask is a windy day with the white clouds flying,
And the flung spray and the blown spume, and the sea-gulls crying.

I must down to the seas again, to the vagrant gypsy life,
To the gull's way and the whale's way where the wind's like a whetted knife;
And all I ask is a merry yarn from a laughing fellow-rover
And quiet sleep and a sweet dream when the long trick's over.


John Masefield (1878-1967).

Zgodba o dvojčku

Včasih se zgodi, da greš po cesti, in mimo primaha tvoj dober znanec. Prijazno ga pozdraviš, on pa te a) preprosto prezre, b) začudeno pogleda, c) prijazno odzdravi, a vidiš, da sploh ne ve, kdo si. Ta slednji namreč že ve: izrek "Prijatelji mojih prijateljev so tudi moji prijatelji" sicer včasih drži, a na srečo (zanj) ima njegov brat toliko prijateljev, da jih žal ne more vseh poznati. Zato se vljudno smehlja in odzdravlja. Neznancem.

Tudi meni se to dogaja. Operiram prste, pazim kolokvije, študentkam na vajah razlagam medicino, organiziram študentske zabave, ne da bi se kasneje tega spomnil. Včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje kot on.

Želel bi si, da bi skupaj počela več stvari. Da bi kdaj skupaj zajadrala, šla spet kdaj v hribe, ob pivu rekla kakšno moško. Pa zmanjka vikendov, zadovoljim se s krajšimi epizodnimi vlogami kot pripovedovalec zgodb nečakoma in njun telovadni učitelj. Pa vendar, nekega lepega dne...

Do takrat bom vsakemu neznancu, ki me bo na cesti prav prijazno pozdravil, vljudno odzdravil. Nasmeh na mojem obrazu bo pristen; vesel sem, da ima moj brat toliko prijateljev!

Darila in rojstni dnevi

"Mami, rad bi nekaj novega. Igračko in čokolado!"

Prizanesljivo lahko pripomnim, da pač tudi prevajalcem tujih reklam in tujih kulturnih referenčnih okvirjev ni lahko. Ostaja pa tisti primarni ton - darilo bi.

Seveda, kdo pa ga ne bi? Pa še torto povrh, tako z marcipanovimi vrtnicami na vrhu in čokoladno-mandljasto-marelično-sacher polnilom. In čudovitim napisom, nekaj v stilu
VS VES VESE
NAJBL NAJBOLŠ NAJBOLJOŠ

Ampak darila, ta mene zanimajo. Kajti ko dobiš darilo, je tvoje sprejemanje njegovega poslanstva povsem odvisno - od tega, kakšne volje si, kako dobro poznaš obdarovalca, ali si skregan z njim (mogoče celo zazmer), kako močno si tega darila želiš. Ali ga potrebuješ ali ne, je pravzaprav nepomembno. Pomembno je sporočilo, ki ga darilo nosi.

Zaradi tega sporočila, ki mora biti seveda tudi presenečenje, si brusimo pete, ceframo živčke in trgamo denarnice. Kajti kot je dejal moj stric iz Amerike nekoč, ko mi je razkazoval to deželo čudes: "Na svetu so tri vrste reči: želje, potrebe, in Brookstone". Bolj, ko poznaš obdarovanca, bolj, ko veš, kaj si želi, bolj boš z darilom zadel. Sporočilo bo našlo svoj pristan. Manj, ko ga poznaš, bolj standardna postajajo darila, stroški zanje pa se večajo, češ "ziher je ziher". Po eni od študij naj bi bilo v povprečju vsaj 30% razlike v vrednotenju darila med obdarovalcem in obdarjenim. Kaj je rešitev? Darilni boni? Ali še huje, denar v kuverti?

Premalo se poznamo, da bi se lahko vedno od srca, presenetljivo in čudovito obdarovali. Tudi bloganje je eden od načinov, da gremo skupaj virtualno na kavo in malo pokramljamo, predvsem pa lahko pokažemo košček sebe - kar pa je tako ali tako najlepši dar.

Vse najboljše!